Spomladansko čiščenje malo drugače

Prvi pomladanski dan. Sonce, malo vetra, zvok ptičkov in dejansko vonj pomladi v zraku. Kup super načrtov, kaj vse lahko raziskujemo popoldan. Kaj je lahko še boljše kot to?

No, očitno imajo naša črevesja drugačne načrte in njihovo spomladansko čiščenje je otvorila Tamara pred 2 tednoma, ko sva vikend po obilnem bruhanju preživeli na infuziji. S polovično dozo je nadaljeval Dejan. In potem je sledilo zatišje, ki nas je hinavsko prineslo naokrog, saj sem iskreno mislila, da sva z Ajdo ušli katastrofi.

Vsi imamo že dovolj tega.

Pa je bilo samo zatišje pred nevihto. Danes je mene že dopoldan začelo tiščati v želodcu. Po kosilu je prešlo v rahlo slabost, ko je Ajdo začel boleti trebušček. Še preden smo ugotovili, če je problem samo v tem, da gre težko na stranišče, je bruhala. Prvič. In potem drugič. Pa tretjič. Četrtič. Petič. Potem sem nehala šteti.

Zdaj to pišem in z enim ušesom stalno prisluškujem, kdaj bom letela v sobo držat posodo in tolažit otroka, ki noče bruhat. Jo popolnoma razumem, ker je bruhanje tudi meni ena najbolj zoprnih stvari. In hkrati upam, da ne bom zamudila s posodo, ker se mi res ne da preoblačit cele posteljnine. Čakam Dejana, da mi prinese tisto mojo najljubšo banjico sladoleda, ki jo zdaj res potrebujem. Ni mi več slabo, ker je slabo otroku in je ves fokus tam. Tako da sladoled je ok.

Ob vsem tem pa razmišljam, kako lahko je iti čez vse svoje meje, ko daš sebe na razpolago otroku. Ker nimaš druge izbire. Ker pač preneseš to, da si pobruhan od las do čevljev in ti je v tistem trenutku vseeno. Ker zamenjaš pokakano plenico otroku, čeprav ti je tako slabo, da ne veš, če ne bo tam pristalo še kaj drugega. In si daš potem petko, ker nisi bruhal vmes.

Upam, da z Ajdo ne ponoviva obiska v bolnišnici.

Kaj pa, ko smo na vrsti mi? Koliko si dovolimo iti iz cone udobja? Zase vem, da mi je težko prositi za pomoč. Čeprav vem, da imam okrog sebe same srčne ljudi, ki so v vsakem trenutku pripravljeni priskočiti na pomoč. Še več, težko mi je sprejeti ponujeno pomoč. In v takem trenutku moram prav zavestno pomisliti, da ne želim biti sama za vse in da to pomeni sprejeti ponujeno pomoč. Tudi to je premikanje meja. Premikanje čez okvire družbe, čez okvire kaj “se spodobi” in kaj ne. Danes sem prosila Dejana, da mi gre po sladoled. En korak narejen.

In na koncu? Na koncu šteje to, da je dovolj, da sem. Da sem mama, prisotna ob bolnem otroku, ker je že to zanjo zdravilno. In če mi bo uspelo, da bosta tudi punci znali biti prisotni – zase in za druge – sem naredila veliko. Za vse ostalo je pa tu Draga Luna, lahko noč 😉

Katarina